Apolon

Je sin Zevsa in Lete. Po mitu naj bi bila Leto - hči titana Koiosa za časa nosečnosti nenehno preganjana od ljubosumne Zevsove žene Here. Nihče od bogov ali smrtnikov ji ni hotel nuditi zavetišča, saj so se vsi bali mogočne boginje, nato pa se je nesrečne Leto usmilil Pozejdon, ki ji je dal zatočišče na gori Kintos na otoku Delosu, kjer naj bi v miru rodila. Hera je zvedela za Letino skrivališče in se je na moč trudila da bi zavrla njen porod. Po devetih dneh in devetih nočeh je izčrpana Leto rodila dvojčka - Apolona in Artemido. Apolon naj bi že nekaj dni po rojstvu ubil Pitona in prevzel preročišče v Delfih.
   Apolonovo orožje je lok z ostrimi puščicami, lahko pa ubija tudi z boleznimi.
   V vojni Olimpijcev z Giganti se je Apolon boril na strani Olimpijcev.
   Ubil je velikana Titiosa, ki si je poželel njegove matere in Niobine sinove.
   Pobil je tudi očetu ljube Kiklope, zato ga je Zevs za kazen poslal za eno leto za pastirja.
   Pri ustanovitvi troje je Apolon skupaj s Pozejdonom pomagal graditi mestno obzidje. V trojanski vojni se je bojeval na strani Trojancev: v grški vojaški tabor, ki je oblegal Trojo je poslal kugo in smrt, nato pa je s strelom v peto ubil najmogočnejšega grškega junaka Ahila.
   Apolon je bogu Hermesu vrnil ukradeno čredo, ta pa mu je podaril liro, na katero je Apolon božansko lepo igral.
   Po pripovedki naj bi smrtnik Marsias je zelo lepo igral na flavto, ki jo je odvrgla Atena, ker ji ni bil všeč njen napihnjen obraz med igranjem. Marsias je nekoč izzval Apolona na tekmovanje v igranju v katerem je Apolon seveda zmagal in je za kazen ošabnemu Marsiasu odrl kožo.
   

Apolon je tudi oče slavnih pevcev Orfeja in Linosa.
   Apolon je bil zaljubljen v lepo nimfo Dafne in nekoč jo je hotel ujeti, da bi se ljubil z njo. Dafne, ki ji to ni bilo po godu, pa je prosila svojega očeta - rečnega boga Peneia, da jo spremeni v lovorov grm. Užaloščeni Apolon si je zaželel vsaj venec lovora na glavi, če že ne more imeti lepe nimfe. Odtlej je Apolon pogosto prikazan z lovorovim vencem na glavi.
   Sprva je Apolon skupaj s sestro Artemis bil čaščen za boga smrti: Apolon je ubijal moške, Artemis pa ženske. Njuna je bila odločitev, kakšno smrt bosta komu namenila: lahko ali strašno.
   Kasneje se njegova vloga spremeni - postane svetel bog. Prijel se ga je priimek Foibos (sijoči, ižarevajoči). Njegova svetloba naj bi preganjala škodljive živali (kobilice, miši, volkove) in bolezni. Ta njegova svetloba naj bi razsvetljevala tudi prihodnost.

Čaščenje Apolona pri starih Grkih

   Velja za enega najbolj priljubljenih in najbolj cenjenih bogov. Grki so ga častili kot boga prerokovanja in modrosti, pa tudi kot boga glasbe, petja, plesa in pesništva. Pogosto so ga častili kot boga zdravja, njegov sin Asklepios pa je bil bog zdravnikov. Kasneje so ga častili tudi kot boga svetlobe, nravnega reda in zmernosti.
   Apolonovo največje svetišče je preročišče v Delfih, ki se nahaja okoli 100 kilometrov zahodno od Aten. Tod naj bi se iz zemeljske razpoke dvigovale pare, ki naj bi govorile nejasne besede iz katerih so duhovniki prerokovali dvoumne prerokbe. Najbolj znana delfijska prerokba je prerokba lidijskemu kralju Kroisu (Krez), ki je hotel vedeet kakšen bo razplet boja njegove vojske proti Perzijcem. Duhovniki so mu prerokovali: "Če prekoračiš reko Halis, boš uničil veliko cesarstvo!". Nesrečni kralj Krois ni niti pomislil, da bo s tem bojem uničil svoje cesarstvo.
   Drugo veliko svetišče so mu postavili v Amiklah.    Od 6. stoletja pred našim štetjem je Apolon postopoma izpodrival Helia - boga sonca, od 5. stoletja pred našim štetjem pa Apolon v celoti prevzame Helijeve lastnosti

Čaščenje Apolona pri starih Grkih

   Velja za enega najbolj priljubljenih in najbolj cenjenih bogov. Grki so ga častili kot boga prerokovanja in modrosti, pa tudi kot boga glasbe, petja, plesa in pesništva. Pogosto so ga častili kot boga zdravja, njegov sin Asklepios pa je bil bog zdravnikov. Kasneje so ga častili tudi kot boga svetlobe, nravnega reda in zmernosti.
   Apolonovo največje svetišče je preročišče v Delfih, ki se nahaja okoli 100 kilometrov zahodno od Aten. Tod naj bi se iz zemeljske razpoke dvigovale pare, ki naj bi govorile nejasne besede iz katerih so duhovniki prerokovali dvoumne prerokbe. Najbolj znana delfijska prerokba je prerokba lidijskemu kralju Kroisu (Krez), ki je hotel vedeet kakšen bo razplet boja njegove vojske proti Perzijcem. Duhovniki so mu prerokovali: "Če prekoračiš reko Halis, boš uničil veliko cesarstvo!". Nesrečni kralj Krois ni niti pomislil, da bo s tem bojem uničil svoje cesarstvo.
   Drugo veliko svetišče so mu postavili v Amiklah.    Od 6. stoletja pred našim štetjem je Apolon postopoma izpodrival Helia - boga sonca, od 5. stoletja pred našim štetjem pa Apolon v celoti prevzame Helijeve lastnosti.

Čaščenje Apola v rimskem cesarstvu

   Že v 5. stoletju pred našim štetjem so mu postavili preročišče Sibile v bilžini mesta Kume (Cumae), najbolj pa so ga častili predvsem v dobi cesarja Avgusta (po smrti Julija Cezarja), ki je širil vrline, značilne za Apolona. V tem času se je tudi najbolj razvilo rimsko pesništvo, katerega predstavniki so bili Vegil, Horacij, Ovid, Livij.
   Leta 28. pred našim štetjem so mu na enem od sedmih rimskih gričev - Palatinu postavili novo, lepo svetišče. O velikem pomenu Apolona govori tudi dejstvo da so to svetišče postavili v najodličnejšem delu mesta.